V tem tednu se na vadbi poglabljamo v zaporedje, ki je na prvi pogled morda preprosto, a v sebi nosi veliko. Ponovno uporabljamo manj pripomočkov, saj je poudarek na občutenju telesa, raziskovanju zavedanja in postopnemu odpiranju kolkov.
Skozi različne položaje, ki mehčajo in sproščajo področje bokov, smo se pripravljali na polovični lotus in se dvignemo od tal z močjo rok in trupa.
Takšni položaji nas ne nagovarjajo le fizično. Kolki veljajo za enega izmed predelov telesa, kjer se – če verjamemo starim tradicijam in sodobni psihosomatski misli – pogosto zadržujejo čustva. Natančneje, tista, ki jih potlačimo, preslišimo ali enostavno “odložimo za kasneje”. Odpiranje kolkov tako pogosto ni le fizični izziv, ampak tudi čustveni proces. Morda čutimo več napetosti, kot bi pričakovali, ali pa nas kakšna asana preseneti s svojo intenzivnostjo – ne samo v mišicah, ampak tudi v občutenju. In prav to je tisti čar počasne, zavestne vadbe.
Ravnotežni položaji na rokah so nekaj posebnega. Čeprav izgledajo kot vaja moči, v resnici zahtevajo precej več: povezavo z dihom, zbranost, pa tudi zaupanje. Gre za trenutek, ko se dvignemo – pa čeprav samo za sekundo ali dve – in se za hip zaznamo nad tlemi. Takrat ni več prostora za beg misli. Vse se zgosti. In to je dragocen trenutek. Pomaga nam graditi stabilnost iz notranjosti navzven, kar se zdi vedno bolj pomembno tudi v vsakdanjem življenju.
Vadbo zaključujemo z nežnim, podprtim mostom, kjer sproščamo upogibalke kolkov in dajemo telesu priložnost, da vse, kar se je v uri odprlo, tudi integrira.
Z ljubeznijo in hvaležnostjo.
Namaste.
Katja
