Če te je kdaj zamikalo žensko potovanje v Nepal – takšno, ki združuje jogo, skupnost, kulturo, džunglo, templje, rituale, humor in resnične trenutke – potem te vabim, da se potopiš v to zgodbo. Ni popolna v smislu razglednic, je pa popolna v tistem, kar res šteje: v občutku, povezanosti, toplini in vseh majhnih trenutkih, ki naredijo potovanje nepozabno. Morda ob branju začutiš klic. Morda je čas.
Nekatera potovanja nas obogatijo z novimi obzorji in razgledi. Bogastvom kulture in tradicije dežele, ki jo obiščemo. Srčnostjo ljudi. Za naše jogijsko potovanje v Nepal, bi lahko rekla, da vse našteto drži. Pa vendar je tukaj še nekaj več. Rodila so se nova prijateljstva. Razkrivale so se plasti nas samih. Razumevanje, ranljivost, sočutje, tudi nemir, pa vendar predvsem mir.
Nikakor nam ni bilo dolgčas, dneve smo imele tako zapolnjene, da smo povsem sprejele vstajanje ob zgodnjih urah. Ker se takrat rojeva dan. Enkrat z zgodnjim pohodom in pogledom na prebujajočo se Himalajo, spet drugič z jutranjim obredom z menihi v budističnem templju.
Ali ko smo šle na safari in zajtrkovale ob reki ter opazovale ali bomo ob premiku trave zagledale tigra. Da ne govorim o jutru, ko smo se opogumile za adrenalinski, najdaljši in najvišji sky cycling na svetu. Vsa ta skupna doživetja so nas povezala za zmeraj.
Prihod v Nepal
V Nepal, Kathmandu smo pripotovale 24. oktobra.
Najprej v hotel, kjer smo odložile svojo prtljago in potem takoj akcija. Mimogrede, hotel smo imele v Thamelu, ki slovi po svojih nakupovalnih uličicah, kjer je barantanje obveza (in meni v užitek). Tukaj se najdejo tudi mirne in elegantnejše restavracije, ki te s svojo svetlobo in zelenjem kar posrkajo vase, a o tem kasneje.
Prvi dan smo najprej obiskale Swayambhunat, eno izmed najstarejših budističnih svetišč v Nepalu. Med turisti je bolj znano poimenovanje Monkey temple. Nagajive in pogumne opice se potrudijo, da svojo pozornost usmeriš tudi na njih. Namreč hitro lahko ostaneš brez hrane in vode, ali celo očal. Od tukaj je tudi lep razgled na Kathmandu, mesto ki se ti odpira kot na dlani. Ter prvi stik s kokosovo vodo, ki jo piješ kar iz še hladnega, sveže odprtega kokosa. Odlična hidracija v vročem dnevu.
Naslednja postaja Patan Durbar Square, ki je bolj umirjen del Kathmanduja. Starodavna (300 – 700 let stara) newarska arhitektura, templji , lesene rezbarije in skoraj muzejska atmosfera na prostem.
V Patanu živi največ mojstrov kovine v Nepalu in tukaj že stoletja izdelujejo budistične in hindujske kipe, ki jih najdemo po vsem svetu. Veliko kipov, ki so v templjih v Indiji, Tibetu ali celo v muzeju v New Yorku, je pravzaprav ročno izdelanih v majhnih delavnicah tik ob trgu v Patanu.
Tukaj smo zavile v trgovinico in delavnico, kjer mojstri ročno izdelujejo tibetanske healing bowls. Vsaka posoda nastaja z dolgotrajnim ročnim kovanjem in segrevanjem, pogosto pa je narejena iz zlitine sedmih kovin (baker, kositer, železo, svinec, zlato, srebro in živo srebro) – simbolično povezanih s sedmimi planeti in sedmimi energijskimi centri v telesu.
Med predstavitvijo smo poslušale, kako različno zvenijo posode. Zvezda so bile Full Moon Singing Bowls – posode, ki jih mojstri ustvarjajo izključno med polno luno, ko naj bi bil zvok polnejši in bolj resonanten. In seveda… tu so se zgodili tudi prvi nakupi. Težko se je upreti, ko najdeš posodo in njeno vibracijo, ki te očara in napolni.
Pashupatinath – sveti prostor življenja in minljivosti
Odpeljali smo se do enega najsvetejših hindujskih templjev na svetu, ki je posvečen bogu Šivi – Pashupatinath. Prostor, kjer se življenje in smrt srečata popolnoma odkrito. Zame močno doživetje. Z utesnjujočim dihom. Vendar pomembno doživetje nepalske spiritualnosti.
Tukaj ob reki Bagmati potekajo tradicionalne kremacije. Vzdušje je intenzivno, a presenetljivo mirno. Medtem ko družine ob reki opravljajo zadnje obrede za svoje najbližje, nad vsem lebdi občutek sprejemanja, minljivosti in kroga življenja. Kraj, ki te povabi k razmisleku o življenju, smrti in hvaležnosti za vsak trenutek.
Boudhanath – mogočna stupa in utrip molitvenih zastavic
Potem smo se odpravile še do Boudhanatha, velikega krožnega trga, na sredini katerega stoji ena največjih in najsvetejših budističnih stup na svetu. Že ko se približaš, te pozdravi mogočna bela kupola z Buddhovimi očmi, ki mirno zrejo v štiri smeri neba. Usedle smo se na strešno teraso ene izmed restavracij, od koder je razgled na stupo res čaroben. Opazovala sem tok ljudi in barvne molilne zastavice, ki plešejo v vetru. To je absolutno eden tistih krajev na svetu, kjer si vzameš čas za kosilo!
Legenda pravi, da je bila Boudhanath Stupa zgrajena kot zaobljuba preproste ženske, da postavi svetišče v čast Budi.
Ko je od kralja dobila dovoljenje za gradnjo, so ji prišli pomagati vsi njeni otroci. Zato pravijo, da je stupa ustvarjena z energijo skupnosti in predanosti in ne bogastva.
Domačini verjamejo, da Boudhanath prinaša mir in zaščito vsem, ki jo obiščejo. Budove oči na vrhu kupole simbolizirajo modrost in vsevidnost, med njima pa stoji nepalska številka ena, ki predstavlja enotnost zavesti. Idejo, da smo vsi med seboj povezani.
Pot v Pokharo – dolga vožnja, plazovi in tista posebna nepalska potrpežljivost
Naslednji dan smo se s kombijem odpeljale proti Pokhari in našemu ašramu. Za razdaljo cca. 210 kilometrov smo potrebovali skoraj devet ur. Klasična nepalska realnost. Cesta je bila na trenutke tako slaba, da ti preprosto ne preostane drugega, kot da se nasmehneš in se prepustiš »off-road« vožnji.
Ampak… ko se končno pripelješ v Pokharo in v naš ašram se vse to razblini. Kar naenkrat se umiri hrup, tempo postane počasnejši, in ljudje te sprejmejo z neverjetnim občutkom lahkotnosti in miru.
Razdalja: približno 200 km. Povprečni čas vožnje: 7–10 ur
V oktobru je monsunsko obdobje sicer že mimo, a na cestah so še vedno posledice monsunskih deževij: sveži plazovi, poškodovani odseki in občasno zapiranje cest zaradi sanacije.
Življenje v ašramu – joga, meglice in naravni bazen
Novo jutro. Kljub časovnemu zamiku + 4 ure in 45 minut, sem se zbujala zgodaj. Ob 6:30 sem se že na polno budna v mislih pripravljala na novi dan. V Sloveniji je bila takrat ura šele 1:45 ponoči ali zgodaj zjutraj. Kakor kdo vzame.
Čez pol ure nas je čakala jutranja vadba joge. Mehko prebujanje telesa. Skozi velika okna sem opazovala bujno rastlinje in dvigajoče se jutranje meglice.
Po zajtrku nas je čakalo še zvočno sproščanje, ki je bilo še globlje in bolj regenerativno kot prejšnji večer. Kakšen zvok imajo te posode!
Čas za kosilo. Tradicionalno! Ker se tako spodobi, če si v Nepalu. S fanfarami vam predstavljam … Dal Bhat! Preprosto, a hranljivo jed iz leče, riža, zelenjave in omakic (masal), ki ti da energijo in nikakor ne obteži želodca.
Po kosilu smo se odpravile na kratek sprehod, skozi tropski in zelen gozd (tisto, kar bi doma poimenovala “džunglica”).
V resnici smo imele osvežujoč cilj. Šle smo do naravnega bazena z izvirsko vodo. Kot majhen biser sredi narave. Tam smo se okopale, nasmejale, osvežile in preprosto uživale v trenutku. In pogovorih.
Potem smo odhitele nazaj dol do ašrama, ker nikakor nismo želele zamuditi popoldanske vadbe joge. Ta je bila tako lepa, tako zelo lepa, da so se mi oči napolnile s solzami hvaležnosti. Očiščujoča. In sploh ne enostavna. Sem se kar nadelala. Ampak naš yogi. Kako lepo je vodil vadbo. Pa ambient v katerem smo bile. In energija vseh udeležencev. Niso pogosti trenutki, ki me pripeljejo do takšne ganjenosti.
Po večerji, kirtan, petje manter za lahek spanec in smuk hitro v posteljo in pod odejo.
Sončni vzhod, šoping in vožnja s čolnom po jezeru Phewa
Ponovno zgodnje vstajanje. Tokrat odhod ob 5h, zato da se ulovi sončni vzhod na posebnem mestu. Splača se videti kako v tišini jutra, prvi žarki ožarijo himalajske vrhove. Tega razgleda ne pozabiš! In če k temu dodaš še okusno jutranjo kavico in zapoješ Lennonovo Imagine, potem VEŠ, da si v tistem trenutku na pravem mestu. In ker to veš, te napolni neskončen mir.
Po tem jutranjem vzponu je bilo zvočno sproščanje balzam za telo in dušo. Hitra in temeljita regeneracija za naše popoldanske načrte. Gremo v šoping! Pričel se je naš lov na dekice in šale iz kašmirja, pa na začimbe in kavo, da puhic sploh ne omenjam … Izbiranje v veliki in pisani ponudbi, barantanje, preračunavanje rupij v evre, je za tisto uro ali dve, postalo za nas center vesolja.
Naslednja dogodivščina je bila vožnja s čolnom po jezeru Phewa. Oblekle smo si prevelike in zdelane rešilne jopiče neprijetnega vonja, se nasmejale ter se spustile v čoln. Tudi takšni trenutki so del potovanja. Sprejeti, se prepustiti in uživati v trenutku.
Zvečer se ob obali jezera zbere velika množica ljudi, ki čaka na Aarti obred . Gre za ognjeno ceremonijo, katere pomen je zahvala in čiščenje. Pravijo, da ima Aarti moč, da “umiri notranji veter” in v človeku prižge občutek hvaležnosti.
Obred ob jezeru je bil tako živ, glasen in svetleč, da je deloval kot majhen festival življenja.
Zaključek dneva v restavraciji Vegan Way.
Budistični obred ob 6h – avtentičnost brez turistov
Vstajanje ob 5h. Pa saj smo že navajene. Pa tudi razlogi so vsakič dobri. To jutro smo se odpravile na budistični obred. V majhen budistični tempelj, ki ni turistična atrakcija in kjer ti nihče ne prodaja spominkov. Prav zato je bilo doživetje tako avtentično.
Menihi oviti v bordo halje. Globok glas je napolnjeval prostor z vibrirajočimi mantrami, vsake toliko pa so menihi segli po svojih glasbilih ter poskrbeli za našo budnost.
V tistem trenutku je bilo vse to del lepote. Obred je bil intimen, pristen in nepopisan, brez blišča – samo mi, menihi, mantre in občutek, da smo za hip postale del njihovega sveta.
Ko smo stopile ven, je sonce ravno vzhajalo.
Če si v Pokhari in te gore vsaj malo privlačijo, potem moraš obvezno obiskati International mountain museum, kjer je lepo predstavljena tudi Slovenija. Celo svojo vitrino imamo! Ko to vidiš, te preplavi prav poseben ponos. Tisti pri sebi izgovorjeni “vau”, ko se zaveš, da smo v zgodovino Himalaje zapisani veliko bolj, kot si mislimo doma.
Pumdikot in World Peace Stupa – simbola spremembe in notranjega miru
Čas, da si pobliže ogledamo mogočen kip Šive, ki stoji na vrhu Pumdikot nad Pokharo. Veličasten pogled! V višino skupaj z bazo meri skoraj 33 m.
Šiva je v hinduizmu bog uničevanja – ne kot nekaj strašljivega, temveč kot energija, ki odstrani staro in odvečno, da lahko naredi prostor za spremembo, za nekaj novega.
Ko sem tako stala pred njegovo ogromnostjo, sem se spomnila na njegovo sporočilo: “Sprememba je možna, če imaš pogum in odprto srce.”
Pot smo nadaljevale po valovitih stopničkah skozi gozd, ter prišle do bele kupole, World Peace Stupa nad Pokharo. Je ena od več kot 80 “stup miru”, ki so postavljene po svetu, zgrajena kot simbol upanja, nenasilja in medkulturnega sožitja. Opominja, da se pravi mir začne v nas samih.
Na eni od plošč stoji misel, ki je v različnih verzijah zapisana tudi pri drugih stupah sveta: “May peace prevail on Earth.” (Naj mir zavlada na Zemlji.)
Popoldan je bil namenjen sproščanju. Za nekatere je bila to ajurvedska masaža, kjer se mi je zdelo, da se je razvozlal celi življenjski vozel ne le tisti v zgornjem delu hrbta. Druga skupinica pa je izbrala bolj “glasbeno – zdravilsko” pot: učenje igranja tibetanskih zdravilnih posod.
Ko je bilo vseh ritualov konec, smo se ponovno zbrale pri skupni vadbi joge. Nekatere spočite od masaže, druge od zvoka posod, ampak vse z isto energijo: odprte, nasmejane in pripravljene, da se raztegnemo, predihamo in se ponovno povežemo.
Če bi nas kdo gledal od zunaj, bi videl skupino žensk, ki vsaka po svoje išče mir in vpija nepalsko kulturo. In ga na koncu vedno najde v skupnosti in gibanju.
Gandaki Golden Bridge – višine, kava in prebujanje poguma
Toliko visečih mostov, kot sem jih videla v Nepalu, jih nisem še nikjer. Naš cilj je bil, da se sprehodimo točno preko določenega.
Že na poti iz Pokhare proti Baglungu, nas je na poti spremljal rahel dež . Kakor da bi nas narava opominjala, da je naše potovanje tudi o sprejemanju nepredvidljivega.
Na poti smo se ustavili tam, kjer pridelujejo lokalno kavo. Sveže zrnje, vonj, ki te objame, in spet tisti občutek, ko zelo dobro veš, da moraš biti točno tukaj, na tem mestu. Nekaj kavice smo kupile tudi za domov. Vse so nam sproti zapakirali v vrečke. Ko si jo skuham, me še danes njen vonj poveže z nepalskimi trenutki.
Ko pa smo vse v pisanih palerinah stopile na Gandaki Golden Bridge, znameniti viseči most nad dolino reke Gandaki, se je pogum, ki ga itak že imamo in nosimo v sebi, začel premikati v vse pore telesa.
Most je prava inženirska atrakcija: dolg nekaj sto metrov, viseč visoko nad reko in obdan s tropskim zelenjem in megličasto mokro atmosfero.
Gandaki Golden Bridge (Baglung–Parbat). Odprt: julij 2020. Dolžina: približno 567 m. Višina nad reko: okoli 122 m. Posebnost: ob odprtju je bil najdaljši viseči pešmost svojega tipa v Nepalu in eden najdaljših na svetu. Nosilnost: do 85 ton oziroma približno 612 oseb hkrati.
Sky cycling – pogum pred zajtrkom
Na žalost nam je dež prekrižal načrte za sky cycling, ki smo ga načrtovale za tisti dan. Kljub temu, da smo si privoščile en rum za pogum. Ampak, hej, saj smo prilagodljive in naslednje jutro so za nas odprli sky cycling že ob 7h.
Sporočilo dneva je bilo jasno: Pogum pred zajtrkom!
In res, pogum, šele ko ga sprostiš, postane gibanje. Me smo prebudile svojo moč, ko je bilo treba in niti za trenutek nismo gledale nazaj.
Ne vem, zakaj si tisti večer, ko smo po dolgotrajni vožnji prispele v Chitwan, ter si k večerji naročile steklenico avstralskega rdečega vina Jacob’s Creek, nismo nazdravile na dež, pogum, pot in skupino žensk, ki so vstale, zadihale in rekle “da – gremo”.
Preden smo prispele v Chitwan bi omenila še dvoje. (Tisto lačnem šoferju in kako si je iskal »pravo« hrano, tisto bom izpustila.)
Prvič. Žalostni trenutek, ko smo se v Pokhari poslovile od našega dragega Ishworja, ki je tako lepo skrbel za nas.
Drugič. Trenutek na cesti. Mimogrede, a sem že omenila, da smo se prevažale z električnimi kombiji? Na njihovih luknjastih cestah? To moraš doživeti. Tega si ne moreš predstavljati. No, torej trenutek, ko se na cesti ustavimo. Ker se pred nami sproža rahel plaz in nihče ne ve ali naj se pelje naprej ali ne. Pa rečem šoferju: »Ti kar pelji, zavij mimo teh, ki so pred nami. Kaj bomo zdaj čakali …« In on meni umirjeno: »V vrsti smo.« Tako oni delujejo. Vsi so obzirni in spoštljivi.
Safari v Chitwanu – naš vodič iz Jumanjija in jezik džungle
Naš vodič na safariju je bil kot lik iz Jumanjija. S svojo široko kapo, črnimi kodrastimi lasmi, iskrivimi očmi in neustrašnim korakom je deloval, kot da se je ravnokar sprehodil iz džungle naravnost v naš dan.
Povsem nas je očaral. Ne samo kot vodič, ampak kot človek, ki je res doma v tej divjini. Z njim se je safari spremenil iz izleta v pravo malo čarovnijo.
Na enem delu poti je nenadoma obstal, se sklonil in poznavalsko izjavil: “Fresh tiger track.” Pred nami je bila sveža sled tigra. Vsi smo za trenutek zadržali dih, potem pa tiho upali, da ga bomo morda kje za ovinkom le zagledali.
Razlagal nam je, kako se živali med seboj opozorijo, če je v bližini tiger. Ptice, opice, jelenjad, vsaka ima svoj način, svoj klic, svoje opozorilo. Kaj naredijo tigri s plenom, kako ga odvlečejo v skrivno zavetje, kako ga skrbno zakrijejo z listjem in travo, da jih počaka za kasneje. In ko ti to razlaga nekdo, ki je doma v džungli bolj kot v mestu, se ti zdi, da zares poslušaš jezik narave.
Tigra nismo videle, smo pa občudovale nosoroge, kako se umirjeno premikajo po vodi v tistem svojem oklepu in se pasejo s travo.
Popoldne smo se odpravile še na boat safari. Voda je bila mirna, zrak je dišal po dežju, me pa smo v svojih palerinicah sedele na čolnu kot prizor iz kakšnega avanturističnega filma. Če bi sijalo sonce, bi po obali videle še več krokodilov, ki se radi grejejo na toplem. Tako pa smo srečale samo tiste večne optimiste, ki so kljub dežju vztrajali na rečnih bregovih. Pravzaprav so nas spominjali na nas: mokre, vztrajne in odločne na misiji, da doživimo vse, kar nam džungla tisti dan ponudi.
Še en dokaz, da za dobre zgodbe sploh ne potrebuješ idealnega vremena. Dovolj je prava družba in odprto srce.
Zadnji dan v Kathmanduju – 8 Corners, šoping in rooftop večer
Naslednji dan nas je čakala še vožnja nazaj v Kathmandu, kjer smo si ob prihodu takoj obljubile eno stvar: šoping bomo vzele resno. In smo ga!
Še prej pa smo se ustavile na kosilu v 8 Corners. To je ena izmed tistih prijetnih restavraciji v Thamelu, kjer se za hip skriješ pred mestnim vrvežem. Ambient je topel, sproščen in malo eleganten, hrana pa ravno takšna, kot si jo želiš!
Točno to smo potrebovale pred zadnjim “napadom” na trgovinice v Thamelu.
In res, šoping je bil uspešen – zelo uspešen.
Naš zadnji večer pred vrnitvijo domov, smo zaključile na rooftopu našega hotela, kjer smo z glasnim smehom podoživljale dan. Bilo je tako prijetno, da je v tistem trenutku čas izgubil pomen.
Vedele pa smo še nekaj. Da smo pripravljene na vrnitev domov. Da smo Nepal doživele kot se spodobi. Predvsem pa nekaj več. Da nam je bilo usojeno, da smo v ravno tej zasedbi doživele nekaj, kar presega potovanje. Izkušnjo, ki te preoblikuje, okrepi in spomni, kako neverjetno lepo je potovati skupaj.
In zdaj… ko to pišem…
nisem planirala, da bi se v Nepal vrnila že naslednje leto. Res ne.
A med pisanjem tega bloga mi je tista znana toplota toliko krat obkrožila srce, da je skoraj nemogoče ignorirati.
Nepal te ne spusti. Ne pusti, da ga pozabiš. Pokliče te nazaj.
In jaz se mu bom odzvala.
Tako da…
kdo gre z mano?
Če te je ob branju vsaj malo potegnilo, če ti je za hip zaigral srček, če se je rodila misel “oh, to bi pa jaz”… potem morda ni naključje.
Morda je čas.
Jaz bom tam. Konec oktobra, začetek novembra.
Ti samo pridi. Spodaj le izpolni obrazec in te obvestimo, ko bo program za leto 2026 pripravljen.
Če te zanima ženska skupnost, narava in joga, si poglej tudi naš ženski vikend oddih v Julijskih Alpah Holy Hiking & Yoga
