Ko vadim in poučujem jogo, se vedno znova vračam k preprostosti in jasnosti gibov. Včasih je ravno pripomoček tisti, ki nam omogoči večjo svobodo v praksi. Ta teden na vadbah uporabljamo jogijski stol in se posvečamo stoječim položajem – a skozi nekoliko drugačno perspektivo.
Stol v jogi uporabljam že vrsto let. Pogosto se zgodi, da telo zaradi utrujenosti, menstruacije ali zgolj notranjega nemira išče oporo. Takrat je stol čudovit zaveznik. Nič ni narobe, če si vadbo prilagodimo – nasprotno, prav v tem tiči modrost prakse. Ko uporabimo stol, se ne ukvarjamo toliko z lovljenjem ravnotežja, zato lahko svojo pozornost usmerimo drugam: v opazovanje telesa, v občutenje stabilnosti in notranjega prostora.
Stoječe asane nas učijo prizemljenosti, moči in vzdržljivosti. Z njimi gradimo temelje – tako v telesu kot v umu. Prebujajo noge, krepijo trup, hkrati pa razvijajo koncentracijo in občutek za usklajenost. Ko jih izvajamo s pomočjo stola, lahko resnično začutimo, od kod gib izhaja in kam potuje. Prav to pa je tisto, kar me že dolga leta najbolj navdušuje: raziskovanje, kako gibanje ni samo nekaj, kar se dogaja “zunaj”, ampak tudi znotraj.
V tem tednu se med vadbo dotikamo ene mojih najljubših tem – dinamičnega raztezanja iz jedra telesa. Ta ideja, ki jo pogosto povzemam po Iyengarjevem učenju, govori o tem, da asane ne izvajamo zgolj tako, da “se nekam iztezamo” – z roko, z nogo, s telesom – ampak da se učimo raztezati, širiti iz svojega notranjega centra navzven. Gib ne izhaja iz površja, temveč iz globine.
Tovrstna raztezanja naj ne bodo le mehanska, temveč občutena. Inteligenca telesa ni le v možganih, temveč tudi v koži, ki nas povezuje z okolico. Zdi se mi pomembno razvijati občutljivost v površini telesa – v tem, kako se koža razpenja, kako ustvarimo prostor med kožo in tkivi pod njo. Gibanje, ki ni več samo fizično, ampak tudi čutno, notranje.
Zame je to umetnost joge. Da ne gremo predaleč, ker nas žene ego – a tudi ne premalo, ker se skrivamo za nezaupanjem vase. Prava praksa se zgodi nekje vmes.
Joga nas ne poškoduje – poškoduje način, kako jo izvajamo. Ko izgubimo stik s seboj, s svojim virom, takrat izgubimo tudi občutek za prostor. In prav prostor je tisti, ki nam prinaša svobodo. Naj bo to prostor med lopaticama, prostor okoli srca ali prostor v kolkih – če ga občutimo, potem vemo, da smo na pravi poti.
Vabim te, da ta teden sedeš na stol, se postaviš v stoječo asano in začutiš – od znotraj navzven. Morda odkriješ novo dimenzijo svoje prakse.
Z ljubeznijo.
Namaste.
Katja
